Vsako leto se najstarejša generacija gozdovnikov in gozdovnic (po domače GG-jev), odpravi na pohodni bivak. In kaj sploh je to? To pomeni, da se podajo na teden dni dolg pohod iz Ljubljane do našega tabora v Mirtovičih ob Kolpi. Kaj vse so na bivaku doživeli naši najstarejši GG-ji si lahko preberete v nadaljevanju.
Nedelja:
Pisal se je julij leta 2023. Neke vroče nedelje smo se »MŽVjevci« – člani vodov Močeradi, Želvice in Volkovi zbrali na parkirišču pri Iški vasi in začeli svoj enotedenski pohodni bivak do Kolpe, bolj specifično do Mirtovičev, kjer imamo vsako leto tabor (kar verjetno že vsi veste). Z lahkoto rečemo, da nam dogodivščine kar hodijo naproti, saj smo že v prvih štirih urah zašli s poti in nato skoraj 4 kilometre hodili kar po Iški, torej po potoku. Ja, po reki smo hodili skoraj 2 uri! Rezultat te dejavnosti so bili premočeni čevlji, nekateri pa so bili mokri do pasu. Ko smo to opravili, je prišlo presenečenje številka dve: pred nami je bilo še 500 višinskih metrov vzpona. Bi si lahko zamislili še boljši ali bolje rečeno bolj avanturističen začetek pohodnega bivaka?
Torek:
Tretji dan naše dogodivščine so nam vodniki pustili, da se na pot odpravimo v skupinah po štiri. Lahko se ve, kaj se je zgodilo naslednje – izgubili smo se. No, ne ravno. Moja skupina je zašla s poti in da smo prišli do željene poti, smo morali narediti dodatne 3 kilometre. No, saj pravijo, da taborniki radi hodimo. Baje je neka druga skupina tako zašla, da so prišli do polja, kjer so se pasli biki in krave. In kako se konča ta zgodba? S šprintanjem po travniku, z 10-kilogramskimi nahrbtniki in upanjem, da boš hitrejši od svojega sočlana (malo heca, vsi smo še do dandanes živi in zdravi). Na našo srečo smo orientacijo končali pri Bloškem jezeru, kjer smo se celo popoldne kopali.
Sreda:
Po kopanju v Bloškem jezeru smo zaspali na bližnjem travniku. Nismo vedeli, da so napovedane nevihte, zato smo preprosto spali v žepkih (dve šotorki se zašije po treh stranicah, dva se nato skobacata notri in zaspita). Na srečo smo tako kot vsako noč tudi tiste noči imeli straže. Straža od 4.00 do 6.00, ki je ob okoli 5.30 zaslišala grmenje, videla strele in predvsem začutila močan veter, je šla takoj buditi vodnike. Sonce je ravno vzšlo, ko se je iz druge strani polja zaslišalo Žaka, ki kriči: ”Vsi hitro v gozd, nevihta prihaja! Pograbite vso opremo in sam laufite v gozd!”. Nimam pojma, kako so bili vodniki tako »skulirani« v tistem trenutku, ampak smo jim bili vsi tako hvaležni, da nismo imeli tako mokre opreme, kot bi jo lahko imeli, in da so hitro našli zaklonišče.
No, ker smo bili že vsi budni, smo kar začeli s pohodom za tisti dan. Do devete ure zjutraj smo naredili že 4 kilometre in do poldneva smo končali pot. Ustavili smo se na nekem travniku pri Loškem Potoku, kjer so potem nekateri delali kosilo, medtem ko smo ostali šli v trgovino. Zaradi nevihte je bila cela dolina brez interneta in signala, tako da nismo mogli kontaktirati tabora. Tistega dne bi se namreč morala zamenjati vodnika (Alja je šla nazaj v tabor, prišel pa je Andraž), zato smo morali stopiti v kontakt s tistimi, ki so bili v avtu. Lovili smo signal iz Hrvaške, medtem pa nas je skoraj zbil avto. V avtu so bili naši iz tabora in tako se nas je sedem spravilo v en mali avto.
Ker je bila spet napovedana nevihta, smo razmišljali o drugih alternativah. Odločili smo se, da bomo spali v nekem lovskem »dvorcu«, do katerega nismo imeli ključa. Fantje so v naše začasno prenočišče vdrli kar skozi okno, tako da so odšraufali rešetko. To ni bil zares dvorec, bila je neka zapuščena hiša, v kateri je bival le netopir in ogromno žuželk. Vse smo pometli in si za večerjo naredili zelo pocast šmorn.
Četrtek:
Obstaja slika treh majhnih šotorčkov, kjer se nekaj kuha in vsi smo v pelerinah ali pa imamo nad sabo dežnik. Vem tudi, da je veliko staršev ta slika zelo zmedla, saj ni ravno tipičen prikaz taborniških bivakov, tako da bom razložila, kako je prišlo do tega. Za tisto noč so bili napovedani viharji in nevihte in smo spali v hiši, v vaški brunarici – ja, v hiši z elektriko, samo kuhali smo zunaj. To je zgodba za tisto fotografijo.
To je iz moje strani večinsko vse. Upam, da ste v branju uživali vsaj toliko, kolikor smo mi na bivaku, ker mi smo se imeli najboljše.
PS: Smo pa med bivakom napisali tudi svojo himno. Poje se jo na melodijo pesmi “Soba 102”, besedilo pa lahko preberete spodaj.
Tjaša (Močeradi)
Himna pohodnega bivaka:
ŽEPK` 102
V žepku 102, to noč je ukradla našo sadno ploščico,
v žepku 102, po petstotih višincih znova vanga skrijem se
Golaž bi dobil, hitro bi ga spil
Kuhali smo vse, vse kar se poje
Iška kriva je, da ne švicam še
ko zagledam te, kri po žilah gre
Bivak, žepk 102, vse kar se poje
cesta, v smeri tabora, noro prešvicana
V žepku 102, veter, strela, grom
Gremo hitro v zaklon!
V žepku 102, v dvorec vlomili,
konj pri tem nas gledal je
Dvorec smo pomil, netopirja prepodil
Počistli smo vse, vse kar lezlo je,
šmorn nič ni kriv, da je pocast bil,
sama sreča je, da viki mamo še
Bivak, žepk 102, vse kar se poje
cesta, v smeri tabora, noro prešvicana
V žepku 102, s spalko sem se grel
in z zoro spet se ohladil
V žepku sta dve, tekli smo čez travnik,
skor nas bik pojedu je
Bivak, žepk 102, vse kar se poje
cesta, v smeri tabora, noro prešvicana