Iz 12. na 13. januarja smo se, tisti, ki smo si tega želeli, udeležili pohoda na Dražgoše. Dobili smo se na Črnem vrhu, kjer smo v prijaznem vzdušju klepeta in dobre družbe počakali, da je odbilo polnoč, ko smo se odpravili na pot.
Sprva je bila velika gneča in veliko pogovora, ki je sčasoma zamrl, tako da smo bili po kakšni dobri uri hoda prav veseli spusta v manjšo dolino med dvema hriboma. Tam smo si ob mostu odpočili, a le za kratek čas, saj smo kaj hitro odrinili naprej in navzgor po strmem klancu. Še kakšno uro in pol hoje v enakomernem ritmu po cesti nas je pripeljalo do prvega postanka. Tam sta gorela dva ognja, kjer smo se pogreli in napili čaja. To je bil naš najdaljši postanek in od tam smo odrinili okoli štirih zjutraj. Spet se je ustvarila velika gneča, ki se je počasi razpuščala ob pogledu na dolgo, vijugačo se kačo iz luči, ki se je vila za nami. Po daljšem spustu je sledil drugi postanek. Ura je bila že okoli pete zjutraj in pričele so se peti pesmi, kar je naredilo pohod veliko bolj sproščen. Seveda je bil pred nami še en klanec, nato pa hoja po pretežno ravnem. In ko se je začelo daniti, še zadnji velik podvig do tretjega postanka. Po tem je sledila pot po gozdu. Bilo je veliko bolj vzpodbudno, ker je bil dan, a neko skrivnostno, pa vendar po svoje varno vzdušje jes tem odšlo. Ko smo prišli do ceste, se mi je že zdelo, da bo kmalu konec, a je bilo pred nami še dobre pol ure hoje po asfaltu, dokler nismo prišli do hiše, kjer smo dobili značke in štampiljke.
Čeprav je bil pohod dolg in naporen, je bila res dobra izkušnja in upam, da se je bo udeležilo naslednjič toliko in še več ljudi, kot letos.
Spisala: Ana Grce